Zdravljenje multiple skleroze (MS) je kompleksen proces, ki zahteva tesno sodelovanje tako zdravnika in bolnika. Za pravo odločitev si je potrebno vzeti čas, izjemnega pomena je tudi medsebojno zaupanje, da lahko skupaj najdeta rešitev, ki bo najustreznejša v danih okoliščinah.
Izrednega pomena je, da bolnik bolezen dobro spozna in razume; seznanjen mora biti torej s tem, za kakšno bolezen gre, kakšni so mehanizmi za njen nastanek in kasnejši potek, kakšne simptome lahko pričakuje in kako lahko na vse to sam vpliva. Morda še pomembnejše pa je, da razume pomembnost zgodnjega in ustreznega zdravljenja. Glavno načelo vseh oblik zdravljenja je ustaviti oz. čimbolj upočasniti vnetno dogajanje, ki je krivo za nastanek bolezni. Kljub skupnemu osnovnemu cilju pa je na tržišče v zadnjih letih prišlo mnogo zdravil, ki se med seboj razlikujejo po mehanizmu delovanja, učinkovitosti, profilu stranskih učinkov, načinu apliciranja, protokolu spremljanja in možnostmi prilagajanja glede na individualne potrebe.
Skupaj z zdravnikom pretehtata koristi in tveganja specifičnega zdravljenja, pri čemer pa upoštevata predvsem naslednje točke:
- Aktivnost oz. agresivnost bolezni ter njeni prognostični dejavniki: v primeru, da klinična slika in diagnostične preiskave (predvsem MRI) napovedujejo hujši potek bolezni, po navadi svetujemo hitro poseganje po zdravilih iz skupine zdravil z visoko učinkovitostjo; v primeru blažjega poteka lahko začnemo z bolj osnovnimi zdravili.
- Stranski učinki: v splošnem velja pravilo, da močnejše kot je zdravilo, večje je tveganje za resne stranske učinke. Kljub temu pa obstajajo pomembne razlike med posameznimi zdravili, bodisi glede na dovzetnosti za okužbe, vpliv na plod ob morebitni nosečnosti, tveganje za razvoj drugih vnetnih bolezni ali malignih obolenj, kot tudi na manj nevarne, a vseeno moteče učinke, kot so prebavne motnje, oblivanje vročine, izpadanje las, itd.
- Način uporabe: določena zdravila se jemljejo v obliki tablet, določena s podkožnimi injekcijami, spet druga pa v obliki intravenskih infuzij. Poleg tega je različna tudi frekvenca jemanja, pri kateri se večina oralnih zdravil jemlje vsakodnevno, injekcijska in nekatera infuzijska enkrat mesečno, nekatera infuzijska vsakih 6 mesecev, nekatera pa samo enkrat letno.
- Osebne preference in življenjski slog: slednje vplivajo predvsem na odločitev glede načina jemanja zdravila; nekaterim npr. narava službe ne dopušča, da se vsak mesec zglasijo na kliniki za intravenske infuzije, po drugi strani ene odvrača pogled na igle in že zato stremijo k oralnim oblikam; spet tretji pa ne marajo vsakodnevnega opomnika, da morajo vzeti zdravilo in imajo zato raje injekcijsko/infuzijsko terapijo.
- Načrtovanje družine: glede na to, da za MS zbolevajo večinoma mlade ženske, je morebitna nosečnost vedno pomembna tema. Nekatera zdravila so v nosečnosti varna, nekatera prepovedana, nekatera pa pogojno dovoljena; podobno velja za dojenje. Vsled tega se bolnica skupaj z zdravnikom odloči za nadaljnje postopanje - včasih to pomeni začetek z udarnim zdravilom in odložitev nosečnosti za leto ali dve, drugič se odločimo za poskus nosečnosti ob jemanju varnih (a manj učinkovitih) zdravil in kasneje, po porodu presodimo, ali je potrebna menjava za močnejše zdravilo.
- Sočasne bolezni in zdravila: potrebno je upoštevati možen vpliv zdravila na potek druge pridružene bolezni kot tudi na možne interakcije z drugimi zdravili.
Ob upoštevanju vsega naštetega v večini primerov zdravnik in bolnik sprejmeta odločitev glede izbora, s katero sta oba pomirjena. Slednje je morda celo eden najpomembnejših dejavnikov za uspešno zdravljenje, saj bo tak bolnik pristopil k zdravljenju optimistično, kompliantno (=redno jemanje terapije) in upoštevajoč protokole spremljanja in s tem omogočil najboljše možnosti za obvladovanje bolezni, zmanjšanje tveganja za napredovanje bolezni ter izboljšanje kakovosti življenja.