Težave s koordinacijo so eden izmed pogostejših simptomov pri MS, še posebej ko bolezen napreduje. Nastanejo kot posledica nastanka demielinizacijskih lezij v osrednjem živčevju na mestih, ki so odgovorni za to, da so naši gibi natančni, tekoči in usklajeni.
Ključni del možganov za uravnavanje gibanja so mali možgani in njihove povezave z ostalimi deli možganov. Pri nevrološkem pregledu koordinacijo gibov testiramo tako, da osebi naročimo, da se dotakne svojega nosu in našega prsta in da peto položi na koleno.
Motnji, ko naši gibi niso koordinirani, rečemo ataksija. Ob tem je lahko mišična moč popolnoma ohranjena, pa oseba vseeno ne zmore normalnega gibanja. Lahko gre za ataksijo v udih (npr. v eni roki), ali pa gre za ataksijo trupa, ko zanaša celotno telo, včasih tudi tako, da je oteženo sedenje brez opore.
Ob okvari malih možganov lahko pride sicer tudi do drugih simptomov, kot je npr. tremor, najpogosteje je to intencijski tremor. Prav tako lahko pride do motnje govora (dizartrija) in motnje hoje (ataksija hoje). Ataksija lahko nastane tudi kot posledica okvare senzibilitete, kar imenujemo senzorna ataksija.
Za koordinacijo gibanja pa so pomembni tudi ostali deli možganov, kot je vidni sistem, možgansko deblo, hrbtenjača, vestibularni sistem in višji možganski centri za načrtovanje gibanja. Okvare teh delov možganov lahko prav tako povzročijo moteno koordinacijo.
Za preprečevanje nastanka ataksije je ključno v prvi vrsti imunomodulatorno zdravljenje, za ataksijo pa specifičnega zdravila ni. Lahko se poskusi s simptomatsko terapijo (npr. za obvladovanje spastičnosti, bolečin itd.), kar pa je le delno učinkovito. Še najbolj se je za uspešno za obvladovanje izkazala fizikalna terapija v smislu vaj za koordinacijo in krepljenje ključnih mišic (npr. pri trunkalni ataksiji stabilizatorjev trupa za izboljšanje stabilnosti). Pomembni so tudi ustrezni pripomočki za hojo z namenom ohranjanja fizične aktivnosti, kljub moteni koordinaciji. Nekateri pri hudem tremorju priporočajo tudi obtežitev na rokah in pri hudih senzibilitetnih okvarah kompresijska oblačila z namenom izboljšanja občutka za pozicijo telesa. Delno učinkovita pa je tudi t.i. okupacijska terapija, pri kateri se oseba nauči strategij za obvladovanje ataksije pri vsakodnevnih opravilih.
Prispevek pripravila:
dr. Saša Gselman, dr. med., specialistka nevrologije