Ravnotežje je sposobnost našega telesa, da je v stabilnem položaju tako v mirovanju kot med gibanjem. Zdi se nekaj samoumevnega, vendar pa gre v resnici za kompleksen proces, pri katerem je ključnih kar nekaj anatomsko-funkcionalnih sistemov. Eden od sistemov se nahaja v možganih, ključni so mali možgani in njihove povezave (možgansko deblo, veliki možgani). Prav tako je pomemben vestibularni sistem (v notranjem ušesu), vidni sistem, proprioceptivni sistem (občutek za globoko senzibiliteto) in mišično skeletni sistem. Vse informacije o gibanju in položaju telesa se integrirajo v centralnem živčnem sistemu, ki potem procesira navodila za ustrezne motorične odzive.
Pri MS so lahko demielinizacijske lezije prisotne v malih možganih, možganskem deblu, lahko je prizadet občutek za globoko senzibiliteto, velikokrat pa tudi vid. Prav tako se lahko pojavi mišična šibkost, ki lahko vpliva na slabše motorične odzive. Dodatno pa lahko pride tudi do disfunkcije ravnotežnega aparata, ki sicer ni v sklopu MS, vendar pa je v zelo pogosta težava tudi v populaciji brez MS in pomembno vpliva na ravnotežje. Ob prizadetosti različnih sistemov pride do motenih povezav med njimi in neustreznega delovanja. Do neke mere lahko telo kakšen primanjkljaj kompenzira, če pa je prisotna prizadetost večih sistemov ali pa je prizadetost enega sistema hujša, pa lahko pride do motenega ravnotežja, ki je eden najpogostejših simptomov oseb z MS, ki vpliva na kvaliteto življenja.
Oseba z MS si lahko pomaga pri tem z redno in usmerjeno telesno aktivnostjo, da krepi sisteme, ki so še funkcionalni, ter s prilagoditvijo vsakodnevnih dejavnosti tako, da jih izvaja na varen način (npr. pripomočki pri hoji).
Prispevek pripravila dr. Saša Gselman, dr. med., specialistka nevrologije