Nevrologija, ki je bila nekoč znana kot konzervativna in predvsem diagnostična veda, danes doživlja izjemno preobrazbo. Postaja eno najhitreje razvijajočih se področij medicine, kjer se novo znanje in terapevtske možnosti pojavljajo s presenetljivo hitrostjo.
V preteklosti so bili nevrologi prepoznani kot izjemni diagnostiki, ki so znali natančno lokalizirati bolezenske spremembe v živčevju, a so imeli na voljo zelo omejene možnosti zdravljenja. Številne nevrološke bolezni so veljale za kronične, neozdravljive in napredujoče. To se je v zadnjem desetletju pomembno spremenilo. Danes imamo na voljo ciljno usmerjene terapije, ki ne le lajšajo simptome, temveč bistveno upočasnijo ali celo spreminjajo potek bolezni. To velja tudi za multiplo sklerozo (MS), ki predstavlja enega najvidnejših primerov izjemnega napredka na področju sodobne nevrologije.
Nevrologija se torej spreminja v svojem temeljnem pristopu – ni več stroka, ki zgolj "opazuje in čaka", temveč ponuja konkretne možnosti za upočasnitev bolezni in prinaša upanje, ki ga nekoč ni bilo.
Dve ključni tarči zdravljenja pri MS: vnetje in nevrodegeneracija
Trenutno vemo, da je MS bolezen, ki jo poganjata dva tesno prepletena procesa: vnetje mielinske ovojnice in propad živčnih celic (nevrodegeneracija) v osrednjem živčevju. Mehanizem vnetja danes že zelo dobro razumemo, zaradi česar se proti njemu učinkovito borimo z imunomodulatornim zdravljenjem. V praksi to vidimo kot zmanjšano pogostost zagonov in zmanjšano pojavnost novih ali aktivnih demielinizacijskih sprememb na magnetni resonanci (MR) pri zdravljenih osebah z MS v primerjavi z nezdravljenimi.
Zaenkrat pa še nimamo učinkovitega zdravljenja, ki bi neposredno zavrlo propadanje nevronov. Nevrodegeneracija tako ostaja ena največjih nerešenih skrivnosti v nevrologiji – ne le pri MS, temveč tudi pri številnih drugih nevroloških boleznih. Zaradi vse večjega zavedanja o pomembnosti tega procesa se mu danes posveča izjemna raziskovalna in klinična pozornost. Nujno potrebujemo zdravila, ki bi neposredno zaustavila propadanje nevronov, jih zaščitila pred poškodbami ali celo spodbudila njihovo regeneracijo. Zaenkrat takšnega zdravljenja še nimamo.
Eden ključnih razlogov za to je pomanjkanje natančnega razumevanja mehanizmov, ki vodijo v propad živčnih celic in pomanjkanje zanesljivih metod, s katerimi bi ta proces lahko natančno merili in spremljali v vsakdanji klinični praksi. Ko bomo uspeli prepoznati ustrezno biološko tarčo za oceno nevrodegeneracije in učinkovitosti novih zdravil, bomo lahko utrli pot razvoju nove generacije terapevtskih pristopov v nevrologiji.
Metode spremljanja nevrodegeneracije
Za spremljanje propada živčnih celic pri MS obstaja več metod, a nobena izmed njih zaenkrat ne ponuja popolne zanesljivosti ali zadostne občutljivosti, da bi bila samostojno primerna za rutinsko uporabo.
- MR volumetrija
Najbolj uveljavljena metoda za spremljanje nevrodegeneracije je merjenje prostornine možganskih struktur z MR, t. i. MR volumetrija. S pomočjo specializiranih algoritmov lahko meri izgubo sive in bele možganovine čez čas. Tehnika je občutljiva na spremembe že v zgodnjih fazah bolezni, a ima pomembne omejitve: je draga in kompleksna metoda, ki je dostopna samo v večjih centrih.
- Serumski nevrofilamenti (sNfL)
Merjenje lahkih verig nevrofilamentov v krvi je ena najbolj obetavnih biokemijskih metod za spremljanje poškodbe živčnih celic. Nevrofilamenti so strukturne beljakovine, ki se ob poškodbi živčnih celic sprostijo v možgansko tekočino in nato v kri, v kateri jih lahko enostavno izmerimo. Povišane vrednosti kažejo na aktivno vnetje in propad nevronov. Glavna omejitev metode je to, da so vrednosti lahko povišane tudi pri drugih nevroloških boleznih (ALS, Alzheimerjeva bolezen, travmatske poškodbe) in celo pri starostno pogojenih spremembah. Poleg starosti nanje pomembno vpliva tudi življenjski slog (uživanje alkohola in telesna teža).
Funkcijski testi
Pri osebah z MS danes že uporabljamo standardizirane klinične teste, ki omogočajo natančno in objektivno spremljanje spoznavnih ter motoričnih funkcij. To so test kodiranja (angl. Symbol Digit Modalities Test) za oceno spomina, hitrosti procesiranja in vidnega zaznavanja, test devetih zatičev za oceno fine motorike in test hoje na 25 čevljev za oceno hoje in hitrosti gibanja.
Ti testi pomembno dopolnjujejo Razširjeno lestvico stopnje prizadetosti (Expanded Disability Status Scale, EDSS), ki je sicer del rutinske klinične prakse, vendar ima pomembne omejitve. Je manj občutljiva za zgodnji kognitivni upad in spremembe v funkciji zgornjih okončin – tj. področjih, kjer je nevrodegeneracija pogosto izrazitejša, zlasti pri progresivnih oblikah bolezni. Zato je uporaba dodatnih funkcijskih testov ključna za bolj celostno spremljanje napredovanja bolezni in njene nevrodegenerativne komponente.
Optična koherenčna tomografija
Optična koherenčna tomografija (angl. OCT) je ena najbolj obetavnih metod za spremljanje propadanja živčnih celic. Gre za zelo natančno slikovno tehniko, s katero merimo debelino plasti mrežnice v očesu. Mrežnica je neposredno povezana z možgani, zato lahko spremembe na njej odražajo dogajanje v osrednjem živčevju. OCT nam tako omogoča, da vidimo zgodnje znake nevrodegeneracije hitro, neinvazivno in brez bolečin.
V primerjavi z MR je OCT cenejša, hitrejša (traja le nekaj minut), zelo natančna (ima tisočkrat večjo ločljivost kot MR) in primernejša za zgodnje faze bolezni, ko MR sprememb še ne zazna. Zaradi teh prednosti se OCT vse pogosteje uporablja tudi v raziskavah in bi lahko v prihodnosti postala pomembno orodje pri ocenjevanju učinkovitosti novih zdravil, ki ščitijo ali obnavljajo živčne celice.
Ključno je zdravljenje z imunomodulatornimi zdravili
Zdravila, ki umirjajo pretiran imunski odziv (imunomodulatorna zdravila), so trenutno najpomembnejše orožje v boju proti MS. Raziskave so pokazale, da imajo ljudje, ki se zdravijo, veliko boljši potek bolezni, kot tisti, ki zdravljenja ne prejemajo.
Ta zdravila zmanjšajo vnetje v možganih in hrbtenjači. S tem posredno ščitijo živčne celice, saj vsakršno vnetje sproži njihovo propadanje. Ker se možgani zelo slabo obnavljajo, je vsaka zaščita živčnih celic pred poškodbo izjemno pomembna. Zato je zgodnje in redno jemanje teh zdravil najboljši način, da bolezen upočasnimo in ohranimo kakovost življenja čim dlje.
Prihodnost prinaša upanje za razjasnitev številnih odprtih vprašanj, predvsem pa morda najpomembnejšega: kako zaščititi živčne celice pred propadom in obnoviti tiste, ki so že poškodovane. Raziskave na tem področju so v polnem razmahu in obetajo pomembne preboje.
Do takrat pa ostaja ključno, da škodo preprečimo, preden sploh nastane, saj vemo, da so posledice propada živčnih celic za zdaj nepovratne. Prav zato je zgodnje in dosledno zdravljenje z imunomodulatornimi zdravili nepogrešljivo, saj predstavlja najboljši način za zaščito živčevja in upočasnitev napredovanja bolezni.
Prispevek pripravila dr. Sanje Karakatič.